V tem zapisu nekaj besed o minulem Julian Alps Trail Run-u v Kranjski Gori. Prvotni plan je bil, da se letos drugič preizkusim na 100 milj dolgi razdalji, a ker mi 2023 ni prizanašalo in za najdaljšo razdaljo nisem bil v dovolj dobrem psiho-fizičnem stanju, sem se odločil za malenkost krajšo – 100km in 4800m vzpona.
Za uvod – predstavitev trase. Vse skupaj se začne v centru Radovljice, nato se obrne, najprej v smeri Jelovice in nato vse do Babjega zoba nad Bledom. Od tam se spustimo do jezera, ga delno obidemo in nadaljujemo mimo Vintgarja do Žirovnice. Sledi najtežji del poti – vzpon na Stol in nato po grebenu mimo Golice, pod Hruškim vrhom nazaj v dolino do vasi Dovje. Od tam še nekaj asfalta, vzpon na Srednji vrh in spust do ciljne črte v središču Kranjske Gore.
Zadnja dva meseca pred tekmo sem se srečeval z bolj ali manj konstantno bolečino v predelu gluteusne oz. zadnjične mišice. To je bil v bistvu moj edini dvom pred samim štartom. Nisem namreč vedel, kako bo mišica odreagirala na tako dolg tek. Po daljših treningih, ki sem jih do tekme opravil se je ponavadi bolečina okrepila in šele dan ali dva počitka, raztegovanja ter izvajanja vaj so bolečino omejili. Vseeno sem se odločil, da tekmo štartam in sproti vidim kako bo šlo.
Štart tekme je bil v petek, 8. septembra 2023 ob 21. uri. V petek sem tako vzel prost dan v službi in popoldan sva se s Tjašo odpravila v Kranjsko Goro, da prevzamem štartno številko in napolnim tranzicijsko vrečo za v Žirovnico. Ker bom od štarta pa vso noč do Dovjega na 83km sam, je bilo potrebno v vrečo spakirat kar nekaj stvari. Najprej dovoljšno zalogo gelov oz. hrane, rezervne obleke in druge superge, hladilni gel, RedBull in za sigurno še brisačo ter šampon. Ko sem uredil vse formalnosti in vrečo oddal, sva se odpravila do jezera Jasna, kjer sva pojedla pico in se še malce relaxirala pred naporno nočjo.
V Radovljici je bilo že kako uro pred štartom čutiti dobro vzdušje. Gostilne so bile polne, nabiralo se je vedno več tekačev, njihovih podpornikov in naključnih mimoidočih, ki so nekateri bolj, drugi manj začudeno spremljali kaj se dogaja. Tik pred štartom prideta še Teja in Matej, poslikamo se in 1,2,3 je ura 21.00, ko nas 353 tekačev odteče v noč.
Prvi kilometri so minili izredno hitro, kača tekačev se je kmalu raztegnila in vsak je nadaljeval v svojem ritmu. Mimo koče na Taležu in na Babji zob je šlo brez težav. Mišica, ki mi je povzročala težave je vsake toliko spomnila, da je tam, a hujšega zaenkrat še ni bilo. Iz Babjega zoba navzdol je pot zares strma in hitro smo bili na drugi okrepčevalni postaji v Kupljenku. Do tukaj je minilo 20 km s cca. 1000m opravljenega vzpona. Zasedal sem 67. mesto.
Do Žirovnice, kjer me je čakala tranzicijska vreča ter topel obrok, je bilo od tukaj 20 km bolj kot ne ravninskega terena. Najprej smo se spustili do Blejskega jezera, ga obšli mimo Velike Zake in Veslaškega centra, obšli Hom in nato prispeli v telovadnico v Žirovnici. V tem delu poti sem se počutil najmočneje, noge so se lepo premikale, šlo je brez bolečin in zares sem užival. V Žirovnico sem prispel kot 48., tako da sem v tem delu pridobil skoraj 20 mest. Vzel sem si nekaj počitka. Preoblekel sem majico, namazal hladilni gel in pojedel krožnik tople juhe ter čaja. Vzel sem še nove zaloge gelov in se odpravil naprej. Ura je bila okoli 2. zjutraj, zato sem spil še požirek RedBull-a, kajti čakal me je najtežji del poti. 1700 višinskih metrov vzpona skoraj do vrha Stola.
Prvi del vzpona do Valvasorjevega doma pod Stolom je minil dokaj hitro in noge se še niso preveč upirale. Od doma naprej pa je pot postajala vsak korak bolj strma in vsi smo res grizli iz koraka v korak. Vršni del vzpona je odprt in precej je pihalo, tako da je vse skupaj postajalo še težje. Spomnim se trenutka, ko sem bil prepričan, da sem tik pod kočo, a sem pogledal navzgor in nekje v daljavi zazrl lučke, ki so še vedno grizle v klanec. Bilo je težko – tako za telo, kot tudi za glavo. A vendar malo pred 5. uro zjutraj prispem do Prešernove koče na Stolu na 50 km. Končno!!! Okrepčevalna postaja je bila v notranjosti koče, kamor sem se šel malce pogret in najest. Oblekel sem še jakno, ker je bilo zunaj kar hladno in nadaljeval pot po grebenu.
Prvi del grebena je še tehnično precej zahteven in potrebno je biti pazljiv. Bila je tema in kombinacija pomanjkanja spanca ter telesne utrujenosti se je tukaj pričela poznati. Šlo je počasi in previdno. Ko sem iz skalnatega terena prišel na travnato podlago, pa sem malce lažje zadihal. Greben se mi je do naslednje postaje pri Koči pod Golico na 64km zelo vlekel. Četudi sem v tem delu dočakal sončni vzhod, se nisem premikal več najhitreje; moči mi je vztrajno zmanjkovalo. Tolažil sem se s tem, da je to normalno in pričakovano in si ves čas dopovedoval, da če me ne muči bolečina v desni zadnjični mišici, bom pa že zmogel.
Do Koče pod Golico sem prišel kar utrujen in z malo energije, zato sem se odločil da se tam dobro okrepčam. Kruh, sir, salama, kisle kumarice, pa topel čaj in še kak kos čokolade za povrh. Ura je bila 7 zjutraj, sonce je bilo že nad nami, ozračje se je ogrevalo in vzpon do vrha Golice je minil hitro. Od tam je sledil strm spust in še nekaj vzpona do Hruške planine. Iz planine pa spust po “neskončni” cesti do Dovjega.
Motivacija je zrastla! Vedel sem, da me v Dovjem čakata Tjaša in Teja ter da sem relativno že blizu cilja. Od tukaj je namreč do cilja bilo “le še” dobrih 20 km. Vzel sem si par minut, izmenjali smo nekaj besed in hitro sem nadaljeval. Prvi del od Dovjega gre po gozdnatem terenu, kar mi je ustrezalo. Od Belce naprej pa se pot usmeri na asfaltirano kolesarsko pot. In to je pomenilo samo eno – potrebno je bilo biti v tekaškem koraku, drugače izgubljaš preveč časa. Sonce je že nažigalo na polno in teh nekaj kilometrov asfaltne ravnine se mi je vleklo neskončno, skoraj bolj kot že oddelan nočni vzpon na Stol. Zadnji del asfalta pred Gozd Martuljkom se mi je pridružila Tjaša in nekaj časa tekla z mano ter me ves čas spodbujala in vlivala moči.
Ko sem se privlekel do zadnje postaje v Gozd Martuljku sem že vedel, da bom uspešno pritekel v cilj. Tako sem na Srednji vrh malo pritisnil na plin in tudi spust proti Kranjski Gori je minil hitro in večinoma še vedno v tekaškem koraku. Od zadnje postaje do cilja sem tako prehitel še 7 tekačev in po 15 urah ter 15 minutah, kot 36. zaključil svojo tekmo. 100km in 4800 višinskih metrov vzpona v žepu!
Za konec – še nekaj številk za ljubitelje statistike:
- povprečna hitrost tekme: 6,5 km/h
- povprečni srčni utrip tekme: 140 ud/min
- povprečna dolžina koraka: 1,06 m
- povprečna frekvenca teka: 111 korakov/minuto
- najvišja točka tekme: 2179m (Prešernova koča na Stolu)
- skupaj porabljenih kalorij v času tekme: 7912 kcal
- ocena izgube tekočine s potenjem: 10,2l
Kot že nekaj let, še vedno tečem v copatih znamke Hoka. Tokrat sem izbral model Challenger ATR 7, katerega sem nosil od štarta do cilja. Za prehrano in energijo med tekmo pa še vedno odlično poskrbi 4Endurance s svojimi geli in ostalimi produkti.