Vučko trail je največja trail tekaška prireditev v Bosni in Hercegovini, ki poteka po stezicah Bjelašnice z okoliškimi pogorji. Ime je dobila po maskoti zimskih olimpijskih iger leta 1984 – Vučku. Izbirate lahko med tremi razdaljami – 13km, 35km in 61km. Sam sem tokrat izbral najdaljšo, 61km, da vidim kje sploh sem po burni prvi polovici leta 2022.
Kaj se je dogajalo zadnje mesece?
Vse skupaj se je začelo v začetku leta, ko sem najvrjetneje preboleval covid-19, ne da bi to sploh vedel. Sledili so trije mučni meseci konstantne utrujenosti, bolečin v prsih, težke sape, visokega utripa v mirovanju (tudi čez 100ud/min), zmanjšanje fizične zmogljivosti itn. Na kratko, o teku sem lahko sanjal, saj me je utrudil že vzpon v prvo nadstropje po stopnicah. In to tako, da sem po tem zaspal za uro ali dve. UZ srca, RTG prsnega koša in vse potrebne preiskave niso pokazale sprememb, tako da je bila končna diagnoza “long term” covid. Ni mi preostalo drugega, kot da počakam, da se zadeva normalizira, nisem vedel ne kdaj in v kolikšni meri. Nekje od sredine aprila naprej so se stvari počasi začele postavljati na svoje mesto, moč se je začela vračati in treningi so počasi postajali močnejši. Se je pa poznal primanjkljaj kilometrov, ki so bili planirani za prve mesece leta. A nič za to, važno da sem lahko začel tečt.
Bjelašnica je 2067m visok olimpijski hrib nad Sarajevom in se ponaša s strmimi smučišči, ki so leta 1984 gostili moški del tekmovanj na zimskih olimpijskih igrah. Pod vznožjem je vasica Babin do, polna novih hotelov in apartmajev, ki se gradijo za vse bolj popularne zimske smučarske sezone v Bosni. In prav ob vznožju sučišča je bil tudi štart ter cilj vseh razdalj največjega trail tekaškega dogodka v Bosni – Vučko traila.
V petek dopoldan smo Tjaša, Anej, Brina in moja malenkosti prišli v Sarajevo in kmalu že zavili v center, da zapolnimo glikogenske, pardon, “maščobne” zaloge za naslednji dan. 😉 Popoldan sva s Tjašo na štartu prevzela štartne pakete in zvečer je bila vsa oprema pripravljena in zložena za naslednje jutro.
Malo pred sedmo uro sva parkirala ob spodnji postaji šestsedežnice, ki smučarje pozimi pripelje skoraj na vrh hriba. Temperatura je bila kar sveža, tako da sva pobegnila v notranjost lokala in hitro je padla še ena obvezna kavica. Zadnji pregled opreme in ob 8.oo štart. Začel sem popolnoma sproščeno, ker se nisem obremenjeval z rezultatom, glede na vse težave v preteklih mesecih. Nekaj tekačev je takoj potegnilo naprej, sam pa sem se postavil za dva tekača, eden izmed njiju je bil kasnejši zmagovalec tekme, Branislav Pavić. Njun tempo mi je odgovarjal in skupaj smo premagovali prvo strmino. Mislim da smo takrat tekli na repu prve deseterice. Od štarta smo se najprej po strmini vzpeli proti vrhu smučišč, nato pa smo nekaj časa vijugali po res lepih, travnatih, “neskončnih” planotah. Na 17 km je bila okrepčevalna postaja v najvišje ležečem naselju v BiH, Lukomirju. Kot pravljici, nekaj kamnitih hiš, vrtov, celo džamija. Celotno naselje pa obdano s travniki, pašniki in hribi iz vseh strani. Sem se zagotovo še vrnem in si ga ogledam podrobneje.
Branislav Pavić in Marko Panić pred mano Neskončne planote Bjelašnice.
Po kratkem postanku je sledil dolg in strm spust vse do dna kanjona reke Rakitnice. Ta kanjon je eden izmed najglobjih v Evropi. Ko smo prišli do dna pa nas je čakal peklenski vzpon na greben Visočice. Iz najnižje na najvišjo točko – 6km in dobrih 900m višincev do najvišje točke grebena. Visočica me je precej presenetila s tehnično zahtevnimi tereni in ozkim ter strmim grebenom. Razgledi so bili zares fenomenalni, a je bilo treba ostati zbran. V tem delu sem prehitel še nekaj tekačev in se postavil na končno 4. mesto, ki sem ga nato do cilja uspel zadržati. Od Visočice naprej sem pa tako ostal sam. Teren se po spustu z grebena olajša. Kmalu smo se srečali tudi s tekači na modri, 35km dolgi progi. En del smo tekli po isti poti in lepo je bilo videt in slišat spodbudo ljudi iz krajše razdalje. Teren je proti koncu postajal precej bolj prijazen za tek in tako sem svojo prednost pred zasledovalci povečeval, po malem pa tudi izničeval zaostanek za stopničkami. Na zadnji postaji, 8km pred ciljem sem tako zaostajal slabih 12 minut. Vedel sem da ga bom zelo težko ujel, a sem vseeno spustil “na polno”. Šlo je bolj kot ne le še na dol in noge so se po 52 km še kar lepo obračale. Cilj sem prečkal po dobrih 9-ih urah kot četrto-uvrščeni. Zaostanek za tretjim mestom sem uspel zmanjšati za 4 minute, na koncu je tako zmanjkalo še 8 minut. Na kocnu je ura pokazala 61.17km in 3600m vzponov. 5700 porabljenih kalorij pa je kar klicalo k hitrem okrepčilu s pivom in odlično hrano v cilju. Se vidimo drugo leto Bosna! 😉
Hvala 4Endurance podjetju za podporo. Da mi med tekom ni zmanjkalo energije sem uporabljal 4Energy gele in mini flapjack tablice. Po tekmi pa Regen za optimalno regeneracijo mišic in Immuno za podporo celotnemu imunskemu sistemu. Na nogah pa obvezno Wattsocks-i. Vse to lahko dobite v njihovi spletni trgovini, 10% ceneje pa s kodo UROS10.
Okrepčevalna postaja Bobovica 2 na 35km. Počutje skozi vso tekmo vrhunsko.
RDEČA TRASA, 4. mesto, 9h10min, 61km, +3600m
Naslednji dan pa na Baščaršijo na porcijo zasluženih čevapčičev v lepinji in na tradicionalno Bosansko kavo.
Na čevape “kot Želja”… …in še na Bosansko kavo. Ekipa na Avaz stolpu s pogledom na Sarajevo.
Že konec tega tedna pa bom nastopil na 45km trasi Soča Outdoor Festivala v Tolminu, kjer bom spet lovil en lep rezultat. Vse skupaj pa spada v priprave za razdaljo 100 milj, ki jo imam v planu septembra. Do takrat pa čim več kvalitetnega treninga in tekem.
Foto: Vučko Trail