100 Milj Istre – RED, 168km, +6510m, 27:44, 16. mesto

Že nekaj let je v meni gorela velika želja po tem, da enkrat v življenju pretečem mejo 100 milj oz. 160 km. In ko sem leta 2019 uspešno zaključil 110km tekmo, sem se odločil, da se naslednjo leto preizkusim na “ta dolgi”. Sledila pa je vsem znana epidemija in tako so tekmo dvakrat prestavili. Namesto aprila 2020 smo na dogodku 100 Milj Istre štartali septembra 2021. Tekma je dolga 168km, premaga dobrih 6500m višincev. Gre za mednarodno tekmo, ki sodi tudi v koledar UTWT in velja za eno izmed večjih ter pomembnejših tekem v tej regiji. Kaj vse se je dogajalo pa spodaj…

• 

• 

Tokrat bom začel kar na koncu. Zadnjih 5 kilometrov me noge enostavno niso nesle več v tekaškem koraku. In to kljub temu, da je teren popolnoma raven in nezahteven. Bil sem zares izčrpan, opotekal sem se levo desno, sonce pa je neusmiljeno nažigalo, saj je bila ura nekaj čez peto popoldan. Že par kilometrov sem bil brez vode in tu pa tam so se pojavile kakšne osebe, ki pa so čudežno izginile, ko sem se jim začel približevati. Ko sem zborbal teh “neskončnih” 5km in prišel do stadiona pred športno dvorano v Umagu pa olajšanje in neskončno veselje. USPELO JE! Načrtoval sem čas okoli 30ih ur in na koncu se je ura ustavila celo pri 27 urah in 44 minutah, kar je na koncu zadostovalo za 16. mesto absolutno. Pred združitvijo kategorij pa sem nekaj časa v svoji starostni skupini tekel celo na 3. oz. 4. mestu, kar me je vmes velikokrat dodatno motiviralo in me na kakšnem odseku trase pognalo v tek. 😉

• 

• 

1. del: obetaven začetek, nato pa mučenje do vrha Učke

Po štartu v Labinu ob 14. uri smo se spustili navzdol do morja, nato pa že prvi klanec, ki je minil hitro. Brez težav sem prvo postajo v Plomin luki na 17km hitro odkljukal, sledil pa je daljši drugi vzpon. Do naslednje postaje v Moščeniški Dragi je bilo od tukaj skoraj 20km, sonce je bilo močno, sence pa od nikoder. Hitro sem ugotovil, da bo treba čez dan precej varčevat s tekočino. In kljub temu zavedanju, sem po 10-ih kilometrih ostal brez tekočine. Spust v Moščeniško Drago na 35km, ki je sledil je bil tako zelo mučen. Na postajo sem prišel zelo, zelo žejen. Coca-cola, voda, banana, palačinke… Vse je kar letelo v mene. Po tem pa je sledil najdaljši in najbolj strm klanec na tekmi – 13km dolžine in 1400m vzpona. V kombinaciji z vročino, dehidriranostjo in preveč hrane je moj želodec začel zavračati hrano in tekočino. Naslednje tri ure so bile zares mučne. Vse kar sem dal vase sem v roku 10-15 minut izbruhal, kar je še dodatno dehidriralo že tako izčrpano telo od vročine. Bil sem popolnoma na tleh, v želodcu me je noro stiskalo in bolelo. Razmišljal sem o vseh možnih scenarijih, tudi odstopu na naslednji postaji. Vmes sem imel bližnje srečanje še z dvema spuščenima psoma, ki sta renčala in skakala vame, jaz pa sem se s palicami branil, da sem prišel mimo. Vedel sem, da se nekako morem privleči do naslednje postaje na Poklonu. Želodec sem počasi uspel umiriti s tableto in ob 22h sem bil na Poklonu v precej solidnem stanju, predvsem pa spet pripravljen nadaljevat v noč. Anej in Tjaša, ki sta bila tokrat glavni del spremljevalne ekipe sta lepo poskrbela zame in kmalu sem krenil dalje.

• 

• 

2. del: Poklon – Buzet, noč in 50km samote

Naslednji dve postaji se z Anejem in Tjašo nismo videli, zato sem imel nahrbtnik kar poln, saj sem potreboval nekaj večjo zalogo hrane za naslednjih 50 km. Na obeh postajah v Brgudcu in Trsteniku sem napolnil bidone – enega z vodo in enega s coca-colo, kot vedno. Noč je tako minila hitro in počutil sem se res močno, kar se je poznalo tudi na tem, da sem pridobil 7. mest. V Buzetu na 100 km sem bil tako v dobrih 15 urah na 19. mestu. Globoko v sebi sem začel razmišljat o času pod 30 urami, a sem vedel, da je do cilja še daleč in da bo sobotni dan zares vroč. Vročina in sonce mi zares ne ustrezata in to me je rahlo skrbelo. V Buzetu sem naredil 30 minutni postanek. Na hitro sem se stuširal, preoblekel in pojedel topel obrok. Spremljevalna ekipa, ki se je je medtem pridružil še Luka, je pripravila vse za naprej in ob 6.15 sem bil “ready to go” v zadnjih 70km.

• 

• 

3. del: vroča sobota in žulji

Sledila sta dva strma vzpona v 17 km. Naslednja postaja je bila ob jezeru Butoniga na 116km, kjer sta vladala nekakšna tišina in mir. A prav pri spustu do jezera so se začele težave z žulji na nogah, ki se jih nato nisem rešil do konca. Na postaji sem si jih na hitro oskrbel in povil, nato pa jih do cilja nisem več prevezoval, ker bi tako ali tako bil v enakih bolečinah in težavah. Enostavno sem stisnil zobe in zagrizel v naslednja dva klanca oz. v naslednjih 16 km. Za nekaj časa se mi je pridružil Luka, malo sva podebatirala, nato pa sem sam preko Motovuna nadaljeval naprej. Na tej točki sem spuste in ravnine uspel še relativno dobro teči, razen kadar je teren postal zahtevnejši in mi je stopalo poplesavalo levo-desno. Takrat je bila bolečina res huda in sem za nekaj metrov preklopil v hojo. Do Livad na 132km sem prišel zelo načet. Ura je bila skoraj 12 popoldan. Zunaj je bilo blizu 30 stopinj, mene je pa zeblo in mrazilo, težko sem se vsedel in še težje vstal. A tudi drugi so imeli podobne težave, nekateri so ležali, spet drugi pokriti spali. Sam sem se odločil, da spat ne grem, tako da sem po nekaj minutah pobasal stvari in z rahlim strahospoštovanjem zagrizel še v zadnji hud klanec na Oprtalj.

• 

• 

Postajo sem zapustil kot tretjeuvrščeni v svoji kategoriji, kar me je skozi ves vzpon gnalo naprej. Kmalu mi je zmanjkalo tekočine in ko sva skupaj s tekačem Markom iz modre (127 km) trase zagledala vodno pipo pri eni izmed hiš, sva vsa vesela napolnila bidone, ohladila glave in krenila proti zadnjem vzponu na Grožnjan. Tam je bila na 147 km predzadnja postaja. Od tukaj torej še dobrih 20 km do cilja. Tik pred Bujami na 155km me je dodatno predramila še kača, ki je pol metra pred mano prečkala pot po kateri smo tekli. V Bujah sem samo na hitro napolnil dva bidona, pozdravil ekipo in krenil v zadnjih 12 km do cilja.

• 

• 

V cilju pa eno samo veselje, vmes tudi kaka solza sreče. Vse bolečine so bile pozabljene. Priznam, da ponavadi ob prečkanju ciljne črte že razmišljam o naslednjih tekmah in izzivih, a tokrat je bilo drugače. Glava je bila prazna, bil sem samo neizmerno vesel, da sem izpolnil meni tako veliko željo. Želel sem samo uživati v tistem trenutku. In hvala Anžetu za hladno pivo takoj po prečkanju ciljne črte, sem ga sanjal že kar nekaj kilometrov. 😉

Na tem mestu bi se rad zahvalil moji Tjaši, ker mi je nesebično stala ob strani in prenašala vse, kar priprave na tako tekmo prinesejo s seboj! Hvala mojemu dobremu prijatelju Aneju, šefu spremljevalne ekipe in Luku, da si si ob natrpanem urniku in po vrnitvi iz Tokya vzel čas še za to!

Rad bi se zahvalil še:
– podjetju Logos Trend iz Trzina za vrhunsko obutev Hoka One One. Če kdo potrebuje res dobre copate za tek ali hojo, se kar na njih obrnite.
– 4Endurance Slovenija za kvalitetno in okusno prehrano ter hidracijo.
– sodelavcem in ekipi Fitline.si, ki me vedno podpirajo pri takšnih “norostih”. 😉

• 

•