Dolgo pričakovana tekma, prva ultra razdalja in prva tekma v tujini po odpovedi večine lanskih tekem. Nisem točno vedel kaj pričakovati, sem pa upal na dobro počutje, lahke noge in miren želodec. Ker je konkurenca na takšnih tekmah res močna, rezultatsko nisem imel pričakovanj, želel sem le odteči najbolje kot lahko. In res se je vse poklopilo, sodelovalo je tudi vreme, tako da je bila tekma zame uspešna. O razgledih in fenomenalni okolici Dolomitov pa ne bi izgubljal besed – NORO!
Ker je bil štart v soboto zgodaj zjutraj, sem se v Canazei, majhno in idilično Dolomitsko mesto v dolini Val di Fassa, pripeljal že dan prej. Opravim vse registracijske obveznosti in ko prevzamem štartno številko, občutim nekakšen nemir, a hkrati navdušenje, da bo kmalu šlo končno zares. Zvečer si pripravim še vso hrano, pijačo in opremo, ki jo potrebujem ter se okoli polnoči potrudim zaspat. Ne gre! Zbujal sem se in ves čas pogledoval na uro, ki se ni premikala nikamor. “Je pa vsaj dober trening za 100 milj, ko ne bom spal eno ali dve noči” sem si mislil in se obračal iz leve na desno. Po mučnem čakanju je bila ura končno 4 zjutraj. Zunaj je bilo še precej sveže, okoli 8 stopinj je kazal termometer. Skočil sem iz tople spalke in že nase vlekel tekaško opremo in vse možne jakne ter puhovke, da me preveč ne zazebe. Pograbil sem še nahrbtnik in “hop” proti štartu. Sledilo je nekaj minut ogrevanja v lahkotnem tempu, med katerim sem se spomnil, da sem v kampu pozabil plastični kozarec, ki sem ga potreboval za pijačo na okrepčevalnih postajah. Na ogrevanju tako malce pospešim tempo in odtečem še po (zadnji) manjkajoči kos opreme. 🙂
Ob poti na tekmo, na prelazu Fedaia. 
Registracija in prevzem štartne številke v Canazei-u.
Predstavitev trase:
Proga poteka v smeri »Sella Ronde«. Gre za krog, ki obkroži najvišjo goro v okolici – 3152m visoki Piz Boe. Pozimi je bolj znan smučarjem, poleti pa predvsem cestnim kolesarjem. Sella Rondo sestavljajo štirje prelazi – Sella, Gardena, Campolongo in Pordoi, vsakič pa se pot spusti nazaj v enega izmed krajev v dolini – Selvo, Corvaro, Arabbo in Canazei.
Dan po tekmi na vrhu Piz Boe (3152m). V ozadju ledenik in najvišji vrh Dolomitov – 3343m visoka Marmolada.
Točno ob 5. uri zjutraj pa štart. Nebo se je počasi danilo in kljub temu, da smo štartali še v mraku, sem se odločil, da štartam brez čelne svetilke, kar se je izkazalo za dobro odločitev, saj je pot na začetku široka in dobro vidljiva. Pot se sicer takoj postavi navzgor, proti prvemu prelazu Sella. Začel sem rezervirano oz. “po pameti”. Takoj na vrhu je sledil obrat navzdol in spust po smučišču v smeri doline Gardena oz. bolj natančno kraju Selva di Val Gardena, kjer nas je čakala prva okrepčevalna postaja. Okrepčevalne postaje so bile sicer samo štiri – tri v vsaki izmed dolin + ena pri koči v bližini zadnjega prelaza pred ciljem. A vseeno jih je organizator zares bogato obložil, tako da smo dobili skorajda vse kar smo si zaželeli. Na prvi postaji v Selvi sem vzel svež sendvič in takoj je sledil drug vzpon, proti prelazu Gardena. Slabih 700 višincev v 6-ih kilometrih. Na tem delu proge sem se počutil najboljše, noge so bile res močne in velik del klanca sem uspel odteči. Tako sem navzgor prehitel kar lepo število tekačev, nato pa na spustu do Colfosca oz. Corvare obdržal prednost pred njimi. V Colfoscu na 25 km sem bil po 3 urah in 5 minutah, kar je obetalo na končni rezultat pod 8 urami. Ampak!!! Prva polovica in prva dva prelaza sta bila precej bolj tekaško prijazna in tehnično lažja, kot drugi del proge. Proti tretjemu prelazu Campolongo se je pot kar naenkrat iz lepega kolovoza spremenila v strmo in ozko pot ob strugi potoka in klanec je bil ponekod res strm (tudi 30 in več % naklona). Da pa ne bi bilo prelahko, je težkemu vzponu sledil še tehnično najzahtevnejši spust. Pot najprej poteka po skalnatem terenu, nato pa se po smučišču strmo spusti do vasice Arabba in to je dodobra načelo moje stegenske mišice. V dolino sem prišel rahlo načet, do cilja pa je bilo od tukaj še vseeno dobrih 20km, hkrati pa je zadnji vzpon tudi najdaljši in skupaj je bilo treba premagati še več kot 1000 višinskih metrov. Okej, mam to! Zagrizel sem v klanec in kmalu videl, da so drugi še bolj utrujeni od mene, tako da sem prehitel še nekaj tekačev. Ko pridemo do najvišje točke tekme na dobrih 2500m, je bilo zelo vetrovno, a nisem zgubljal časa z oblačenjem jakne, ki bi jo čez 10 ali 20 minut, ko smo prišli v zavetrje, tako ali tako slačil. Od tu naprej sem bil prepričan, da bo šlo večinoma še navzdol, a sem se precej zmotil. Sledilo je še nekaj kratkih klancev po 100 višincev gor in dol, kar je bilo najzahtevnejše za psiho, saj sem imel strmine že “čez glavo”. No, ko pa smo končno prišli do zadnje koče nad prelazom Pordoi, je navzdol samo še letelo. Zalepil sem se za 4. uvrščeno žensko (med tekmo sva se nekajkrat prehitevala in se lovila) in tako sva v lepem tempu opravila s spustom ter po 8 urah in 6 minutah skupaj prečkala ciljno črto na 31. oz. 32. mestu absolutno, izmed 212 udeležencev.
Na prelazu Sella, začetek prvega spusta v dolino Gardena.
Nekje proti vrhu prelaza Gardena. 
S tekmo sem zelo zadovoljen. Odtekel sem po pameti in lepo razporedil moči, kar se pozna tudi na tem, da sem večino časa prehiteval tekače in se nisem zagnal brezglavo. Za primerjavo, prvi vmesni čas v Selvi sem prečkal na 52. mestu, na tretjem merjenju v Arabbi sem bil na 37. mestu, zaključil pa sem nato še 5 mest višje. Poslušal sem svoje telo ter se držal preverjenih receptov tudi glede prehranjevanja – v prvem delu tekme 1x 4Energy gel na 45 minut, kasneje na pol ure. Na okrepčevalnih postajah coca-cola, sendvič ali kak kos čokolade; pri pijači pa sem zaupal Nrgy Unit drink-u (4Endurance) in vodi.
Plan za naprej pa je samo en. Se kar najbolje pripraviti in spočiti za štart moje prve 100 milj dolge tekme – 10.9.2021, 14:00, Labin, Hrvaška. Čaka me 168km z dobrimi 6000m vzponov, vse do Umaga. 😉
Proti zadnjemu spustu. 
V cilju skupaj s četrtouvrščeno žensko Eleno Gallina.