Po dolgem času spet ena “ta prava” in resna trail tekma. V bistvu ena izmed prvih po umirjanju “covid ere”. Na Hrvaškem so organizatorji serijala Kvarner Trails vrhunsko izpeljali tekmo po pogorju Hahličev. Dogodek je ponujal dve trasi – prva, krajša je v 12km premagala 522m višincev; daljša pa se je v 22km dvignila za dobrih 1300m. Na daljši trasi se mi je tokrat s časom 2:30:28 izšlo za 2. mesto izmed 157 udeleženci.
Tekma je bila v soncu, medtem ko nas je na podelitvi osvežil dež.
Na tekmo sem se odpravil popolnoma sproščeno. Ker tako dolgo ni bilo tekem, nisem točno vedel kam pašem in zato nisem imel nobenih pričakovanj glede rezultata. Že sama misel na to, da bomo končno spet dirkali in tekmovali mi je v zadnjem tednu pognala kri po žilah. Štart je tokrat potekal na kronometerski način, kar pomeni, da smo v manjših skupinah po 20 tekačev štartali v 4-minutnih razmakih. Tak način štarta mi je tokrat kar ustrezal, saj se nisem oziral na druge, ampak le na sebe, svoje občutke in sposobnosti.
S številko #99 sem štartal ob 9.08, kar je bilo osem minut za prvo skupino tekačev. Iz skupine sva naprej takoj potegnila skupaj s Simonom Nealom iz Velike Britanije. V tempu okoli 4:30 sva skupaj odtekla prvih, dokaj ravnih 5km in prehitela večino tekačev iz prejšnjih skupin. Nato pa je sledil strm vzpon, kjer smo se v petih kilometrih dvignili za dobrih 600 višincev na najvišjo točko tekme – Vidalj (1184m). V tem delu sem prehitel še preostanek tekačev, ki so štartali pred mano in tako sta pred mano ostala le še štartna številka #1 in štartna številka #53, kasnejši zmagovalec, ki je bil tisti dan neulovljiv. Malo pod vrhom je bila postavljena okrepčevalna postaja, kjer sem se ustavil zgolj za nekaj sekund, samo za hiter kozarec coca-cole. Na spustu iz Vidalja sem spet pospešil pod 5:00min/km, ko me je kar naenkrat zagrabil krč v mečno mišico. Za par sekund sem se moral ustaviti in na kratko raztegniti. Stisnil sem še en 4Energy gel in spil nekaj izotonika ter z zmanjšano hitrostjo nadaljeval spust. Krč je na srečo kmalu popustil. Na zadnjem vzponu proti vrhu Čunine glave (1158m) sem ostal sam, tudi noge navzgor niso delale težav, saj je bila hitrost oz. obremenitev na telo bistveno nižja kot navzdol. Tekmovalca pred sabo sem ves čas gledal v hrbet, bila sta cca. 3-4 minute pred mano. A žal ni bilo moči, da bi ju ujel. Prijazni prostovoljec ob progi mi je dal informacijo, da trenutno tečem na drugem mestu, čeprav sem sam ves čas mislil, da sem tretji ali četrti. Po zadnjem vzponu pa je sledil še dolg in tehnično zelo zahteven spust. Skale in korenine, oboje rahlo mokre zaradi dežja v prejšnjih dnevih. Vse skupaj pa so mi oteževali še krči v mečih in stegnih. Na zavarovanem delu poti sem celo zdrsnil in se nekaj metrov po skali odpeljal po zadnji plati. Upam da me za to ne diskvalificirajo ker je šlo tam malo hitreje navzdol. 😉 Vedel sem, da je prvi predaleč, zato sem v zadnji tretjini tekme samo še kontroliral položaj in hitrost ter pazil, da se mi kdo ne približa od zadaj. Zadnji 4-je kilometri so bili spet ravninski in pospešil sem nazaj na 4:30min/km ter s časom 2:30:28 v cilj pritekel kot absolutno drugi. Zmagovalec je postal Ivan Kajfeš s časom 2:22:34, medtem ko sta tretji in četrti imela čas 2:31:16 in 2:31:58 in sta mi bila ves čas res tik za petami. Čestitke vsem!
Med tekmo sem pojedel 6x 4Energy gel, popil 0,5L vode, 0,5L Ndure izotonika ter na okrepčevalnih postajah 2x 1dcl coca-cole in 2 kosa pomaranče.
Slovenska delegacija na Hrvaškem 😉 
Proti vrhu Vidalja. Foto: Davor Pavlovic 
Foto: Jan Mastrovic