EVERESTING, 17.4.2021, +9410m/87,7km

Kaj sploh je Everesting? Gre za ultraški izziv, ki ga lahko opraviš kadarkoli in kjerkoli na svetu. Izbereš si klanec in ga premaguješ toliko časa, dokler ne presežeš višine 8848m, kolikor znaša višina najvišje gore na svetu – Mt. Everesta. V osnovi je bil ta izziv mišljen za kolesarje, v zadnjem času pa se ga lotevajo tudi nekateri ultra-tekači. Opcija pri tekaškem Everestingu je tudi, da na nogah opravljaš samo vzpone, medtem ko za spuste uporabiš alternativno pot z avtom/gondolo ipd. Kot velik ljubitelj spustov se sam za to nisem odločil in sem na nogah šel gor in dol. Danes ko to pišem, bi se odločil isto, čeprav se moji kvadricepsi s tem ne strinjajo najbolj. 🙂

• 

https://www.strava.com/activities/5146487958

Celo zimo sem se pripravljal na nastop na 168km dolgi tekmi na dogodku 100 Milj Istre. Žal je korona tekmo zamaknila na september in tako sem se odločil, da v času ko bi morala potekati tekma opravim s tem izzivom. Tekma bi sicer bila en teden prej (9.-11.4), a zaradi korona ukrepov in policijske ure, sem moral vse skupaj zamakniti še za en teden na 17.4.2021. Zadnje dni je bilo najtežje počivat in ne skakat ves čas naokoli. V sredo sem opravil en krajši aktivacijski trening, nato pa se lotil “carboloadinga” oz. vnašanja večjih količin hrane, da telo čim bolje pripravim na dolg dan (in noč). 😉

Teden je bil res dolg, vleklo se je in nestrpno sem čakal petek in odhod proti Štajerski. Popoldan sem pregledal še vso hrano, pijačo in opremo ter okoli 23. ure sva z Luko krenila pod Pohorje.

Trasa:
Potekala je od parkirišča pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače, po spodnjem delu smučišča, nato pa je zavila v gozd in se po “stari FIS-ki” vzpela do zgornje postaje Pohorske vzpenjače.

Višinska razlika je bila 720m, kar je pomenilo 13 vzponov gor in dol. En vzpon/spust je bil dolg cca. 3,2km.

Okoli 23.50, malo preden sva z Luko hotela zagrizti v prvi vzpon se je pripeljal Aleš, ki me je presenetil in prišel že ponoči. Tako smo ob polnoči vsi trije skupaj štartali prvi vzpon.

1.vzpon:
Noge so bile seveda spočite in je kr letelo. Vedel sem, da moram štartat počasi in to sem imel ves čas v glavi… oz. vsaj mogel bi imet. Na vrhu sem takoj obrnil in gasa v dolino. Ko pogledam za nazaj, sem štartal odločno prehitro, kar me je kasneje stalo ene krize in želodčnih težav.

2. in 3. vzpon:
Z mano sta bila še vedno Luka in Aleš. Vse je potekalo po planu in brez težav. 4Endurance geli so opravljali svojo nalogo odlično in ohranjali energijo na visokem nivoju. Na vrhu tretjega vzpona se poslovim od kompanjonov in oddrvim v dolino (še vedno prehitro…). Že v naslednjem vzponu sem začel plačevati davek.

4. in 5. vzpon:
Ura je bila okoli 4:45 in štartal sem sam. Pojavile so se prve težave, oglasil se želodec, ki mi je na nek čuden način sporočal, da naj pazim kaj delam. Vedel sem, da moram jest, ker drugače nimam možnosti, da takšno zadevo speljem do konca. A karkoli sem pojedel, je to sprožilo moj želodec, ki je vse skupaj vedno bolj dvigal navzgor in me silil na bruhanje. V peti ponovitvi se je vse skupaj samo še slabšalo in zelo sem se trudil, da nisem vsega skupaj izbruhal. Za povrh pa se je pojavila še zaspanost, ki sem jo pregnal z glasbo v ušesih.

Tako sem si pred pričetkom šestega vzpona vzel prvo daljšo pavzo. Pri avtu sem bil videti zelo slabo, bled kot stena in ni bilo druge izbire, kot da za pol ure umirim telo in želodec ter nato umirim še tempo vzpenjanja in spuščanja. Mimo je prišel Tomaž, ki je bil na vrhu in mi tam pustil okrepčilo, ki sem ga sicer videl šele čez nekaj ur, a je takrat toliko bolj pomagalo. Hvala! 😉

6. in 7. vzpon:
Ravno pravi čas se mi je pridružil Izidor, da me potegne iz krize. Štartala sva okoli 8.30 in s počasnejšim tempom mi je v šestem vzponu uspelo ukrotiti želodec ter slabost. Čutil sem, kako pridobivam na moči in tudi hrana se mi ni upirala več. Sedmi je bil še boljši in počutje je bilo super, tudi noge so še sodelovale, čutil sem jih, a nič hujšega.

• 

• 

8. vzpon:
Menjava, tokrat je bil z mano Lovro. Slabost je minila, vrnila pa se je zaspanost in pojavile so se misli, koliko je še do konca. Kriza v glavi torej – “6 vzponov še, mala malica” sem se tolažil, ko sva korak za korakom grizla v zadnji, ponekod tudi do 45% strm klanec. Kot vedno, vsaka krize mine, slej kot prej. Po koncu osmega vzpona je bilo za mano približno 14 ur.

9. in 10. vzpon:
Pridružila sta se mi Valentina in Matej. Med prejšnjim vzponom se mi je zaluštal hamburger in hvala ti Valentina, da si mi ga prinesla. Rešil mi je življenje! 🙂 Malo smo navili tempo in na vrh prišli v 55 in 50 minutah. Počutje je bilo tukaj res super, noge so sicer postajale vse težje, a sem imel še precej moči in energije, tako fizične kot mentalne. Vmes smo srečali še sestrično Polono z družino in v dolini Martino ter Janeza, ki planirata Everesting v kratkem – tudi takrat bom z veseljem zraven, a le v vlogi podpore. 😉 Vsi skupaj so mi vlili še nekaj dodatne energije za zaključek.

• 

• 

• 

11. vzpon:
“Dvomestno število vzponov je za mano!” sem si mislil. Aleš je prišel nazaj. Tako kot je začel z mano, mi je obljubil, da bo tudi končal. In res, z mano je šel vse tri zadnje vzpone! Kapo dol majster! Med debatiranjem sva brez večjih težav prišla 11ič na vrh in navzdol.

12. vzpon:
20 ur je bilo za mano. Spet je prišla tema in večer, noč. “Še zadnja dva!” sem si ponavljal v glavi, ko sem trpel že v prvi klanec, ki v bistvu to sploh ni, le nekaj % naklona. Stanje z nogami se je v zadnjih dveh vzponih obrnilo v popolnoma drugo smer. Itak, glede na počutje od 9.-11. vzpona sem pričakoval, da tako zlahka pa ne bom zaključil tega izziva…

13. vzpon:
…na nogah kot da bi imel privezane 100kg uteži. Ob začetku vzpona se mi je utrgal še eden izmed mnogih žuljev in me do vrha oviral tako, da sem stopal bolj kot ne po eni nogi in dveh palicah. Še sreča, da sem imel vsaj te, ker sem se opotekal levo desno kot kak pijanec. Vrtoglavica, slabost, pa tudi ves apatičen sem bil, ni bilo več moči za nič. Nekako sva se z Alešem privlekla pod zadnji klanec in kmalu sva bila na vrhu. Končno, KONEC!!! 13ič na vrhu Mariborskega Pohorja. Odleglo mi je, a v tistem trenutku sploh še nisem čutil pretirane sreče, veselja… bil sem tako izčrpan, da če ne bi pihalo kot pri norcih in rahlo snežilo, bi lahko zaspal kar tam, na betonu. Spustila sva se še v dolino, nato pa pod vroč tuš in po več kot 40-urah brez spanja v horizontalni položaj.

• 

• 

• 

Po prespani noči sem se začel zavedati uspeha in danes sem ponosen na to kaj mi je uspelo. V “Hall of fame” Everestinga sem se vpisal kot 380. zemljan oz. kot 16. slovenec. Vem, koliko dela sem vložil v to, ogromno ur treninga in na stotine pretečenih kilometrov ter prehojenih višinskih metrov. Ključen detajl do uspeha pa je mentalna trdnost in želja po cilju. In kadar je želja dovolj močna, takrat cilj ni nikoli nedosegljiv! 🙂

Za konec bi se rad zahvalil vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da je šlo včeraj vse skupaj lažje. Hvala 4Endurance, da ste poskrbeli, da mi ni zmanjkalo energije. Hvala Hoka One One Slovenija (Logos Trend), da ste poskrbeli za dober oprijem v snežno-blatnih pogojih pod vrhom.

• 

•