Ker smo bili za velikonočne praznike spet v “lockdownu”, sva se z Lovrom odločila, da jih preživiva nekoliko drugače, v naravi, v zasneženih gorah in predvsem v miru od te nore situacije, ki trenutno vlada pri nas.
Zato sva se v soboto dopoldan zapeljala v Kamniško Bistrico oz. natančneje do parkirišča “V Koncu” pri spodnji postaji tovorne žičnice za Kokrsko sedlo. Okoli 11. ure je bilo parkiranih nekaj avtomobilov, a kakšne gneče ni bilo za pričakovati, ker vreme ni obetalo najlepšega vikenda.
Ogromen plaz na začetku poti.
S polnimi nahrbtniki sva v klanec zagrizla po ogromni plazovini, ki je s seboj vzela kup drevja in grmičevja. Namenjana sva bila proti Žmavčarjem in naprej do Bivaka pod Skuto (2070m). No, po dobrih 20 minutah hoje ugotoviva, da sva zgrešila grapo in sva preveč desno, tako da je sledilo vračanje nazaj proti izhodišču ter iskanje prehodov proti pravi poti. Pot čez Žmavčarje je neoznačena steza, ki se najprej strmo vzpenja skozi gozd. Ko najdete pravo stezo, boste z nje težko zašli, saj je dodobra uhojena in lepo vidna. Po slabi uri vzpenjanja naju je presenetil sprva dež, nekje v ozadju so se slišali celo udari strele, kar naju je malo prestrašilo. Sploh glede na to, da sva bila že blizu gozdne meje. Na srečo pa je iz dežja kmalu začelo precej obilno snežiti. Strnjena snežna odeja se je začela na približno 1500m nadmorske višine, zato je bilo potrebno namestiti dereze in v roke vzeti cepin. “Višinci” so se hitro nabirali, sledil je še ovinek v levo in vstop v grapo, ki naju je pripeljala tik pod Bivak pod Skuto. Bila je precej dobro zalita in trda, a je na tem delu začelo pihat kot pri norcih, zato sem hitro splezal skozi in na vrhu pri bivaku počakal Lovra.
Pogled proti Bivaku. Končno pri Bivaku. Notranjost.
Na poti sva srečala 5 ljudi, ki so se vračali v dolino, nihče pa se tisti dan ni več vzpenjal navzgor, tako da sva bila v bivaku sama (luksuz :D). Skuhala sva kosilo, ohladila pivo in si ob kartah krajšala čas. Popoldan je hitro minil, naredila sva še par posnetkov, predvsem pa sva uživala v miru in tišini. Noč je minila ob premetavanju v spalki, medtem ko je zunaj močno pihalo, mraz pa sva dobro čutila tudi znotraj bivaka.
Okoli 6.30 sem se dokončno prebudil. Priznam, da ni bil ravno eden izmed boljših spancev, a tako pač je v hribih, sploh pozimi. Vseeno me jutro v hribih in naravi vedno napolni z neko posebno energijo, tako da pretirane utrujenosti ni bilo. Še najtežje se je bilo iz tople spalke spraviti ven na mraz in opravit malo potrebo. Razmere pa zjutraj res niso obetale. Megla in močan veter, ki je v sunkih pihnil tako močno, da si se komaj obdržal na nogah. Skuhala sva kavo, pojedla zajtrk, pospravila bivak in še kakšno uro čakala ter tuhtala ali naj nadaljujeva proti enemu izmed vrhov ali naj raje sestopiva.
Ko se je megla začela delno umikati, sva se odločila da poskusiva dalje proti vrhu Turske gore. Snežne razmere so bile zelo pestre. Nad bivakom najprej trd sneg, na katerem so dereze super prijele. Ob začetku vzpona na greben Turske gore pa vse globji sneg, na oko bi rekel da vsaj 30 centimetrov novozapadlega. Stopinj na vrh ni bilo videti, tako da sva previdno, mimo vseh opasti ubrala primerno linijo in uspešno prišla na vrh. Za nekaj trenutkov se je celo razjasnilo in nama ponudilo nekaj pogledov na sosednjo Brano, Planjavo, Rinke in Mrzlo Goro. Sestopila sva po isti poti do bivaka, kjer je Lovro vzel še palice, ki jih je prej pustil tam. Ko sva začela spust po strmi grapi navzdol, sem za sabo zaslišal Lovrov glas “Pazi!”. V glavi mi je v tistem trenutku prešinila misel “Plaz!”, v sekundi sem se obrnil in mimo mene je z veliko hitrostjo odskočila zvita samonapihljiva blazina. Lovru se je nekako odpela iz nahrbtnika in iz vrha grape se je po ledenem terenu odpeljala v dolino. “Hvala bogu, da je samo to” si mislim in si oddahnem. Ob sestopanju sva jo še iskala, vendar neuspešno. Če kdo najde zeleno samonapihljivo blazino na poti čez Žmavčarje, dobi pa v zameno za to paket šestih osvežilnih pijač z okusom hmelja. 😉
Lovro na grebenu Turske gore. V ozadju Rinke. Vrh Turske gore (2251m).