12.4.2019. Tekaška sezona 2019 se bliža h koncu, plani za 2020 pa so že narejeni. Objavljam zapis, ki opisuje občutke in potek letošnje najpomembnejše tekme – dogodka 100 miles of Istria, kjer sem tekel na modri trasi s 110km in 4400m višincev.
Zjutraj smo se skupaj z delom spremljevalne ekipe odpravili iz Ljubljane najprej v Umag, kjer sem prevzel štartno številko za večerni štart. Že ob prihodu v športno dvorano v Umagu se je živčnost pričenja stopnjevat. To je bila moja prva 100+ km tekma, do tistega dne sem v enem kosu pretekel slabih 60km. Torej dobro polovico te trase. Po registraciji je sledil pregled obvezne opreme – na ultramaratonih organizator v večini primerov zahteva, da ima tekmovalec s seboj določeno opremo, ki mu zagotavlja varnost in ga ščiti v primeru nesreče – gre za zadostno količino hrane in pijače, prva pomoč, astro folija, nepremočljiva jakna in hlače, piščalka, naglavna svetilka in rezervne baterije. Ko so vse to preverili, sem končno dobil štartni paket in štartno številko. 659 – upal sem, da bo srečna in da se čez dobrih 24ur vrnem na isto mesto, na cilj, ki je bil postavljen ob športni dvorani v Umagu.
Prevzem štartne številke v Umagu. 
Sledila je enourna vožnja na štart, ki je bil na drugi strani Istre, v Lovranu. Namestili smo se v apartma in sledila je priprava hrane, pijače in opreme. Popoldan sem imel že vse pripravljeno. Čas se je nenormalno vlekel, ure so bile vse daljše. Okoli 20. ure smo se dobili z Lukatom in mojim očetom, ki me je prišel spodbujat. Vsi skupaj smo se odpravili proti štartu, ki je bil na pomolu, tik ob morju, na 0m nadmorske višine.
V enem ušesu sem poslušal naključno glasbo iz mp3 predvajalnika, z drugim ušesom pa zvoke AC/DC-ja, ki so odmevali na štartu. Dobrih 300 se nas točno ob 22.00 zapodilo na dolgo pot do Umaga.
Pozitivno vzdušje na štartu v Lovranu. 
Prva kljukica! Še 110km do zadnje.
Do prve kontrolne točke, ki je bila locirana na prelazu Poklon je bilo 12km s 1400m vzpona. Takoj na začetku trase nas je čakal najtežji in najdaljši vzpon na vrh Učke – Vojak (1394m). Na vrhu nas je pričakalo nekaj centimetrov snega in močan, hladen veter. Večina tekačev je nase navleklo dolge hlače, ki ne prepuščajo vetra in snega. Nekateri »pametnjakoviči« pa smo nadaljevali v kratkih tekaških hlačah. Tako sem po dobrih 2urah in pol prišel na kontrolno točko na Poklonu popolnoma premražen. Takoj sem se postavil ob grelnik, kjer sem za silo odtalil zmrznjena kolena in stegna. Luka mi je napolnil oba bidona, vzel sem nekaj hrane in nadaljeval v noč.
Premražen na prvi okrepčevalni postaji Poklon. 
Začetek noči.
Prva kriza se je pojavila (pre)kmalu, okoli 20. kilometra. Ugotovil sem, da je ta le v glavi in da je telo še spočito, zato sem hitro in brez težav nadaljeval naprej. Noč je uro za uro minevala, večino časa je deževalo in pot po kateri smo tekli je ponekod spominjala bolj na potok kot na trail stezico. Po 11 urah in 45minutah, ob 9.45 sem prispel v Buzet. Pri spustu sem malo preveč hitel in sem na tej točki imel res hudo razbolela kolena. Ko pridem v športno dvorano sem začel iskati svojo ekipo, ki pa je bila še na poti. Zvedel sem namreč, da ponoči na eni izmed kontrolnih točk ni zaznalo moje številke in nihče ni vedel kje točno se nahajam. Luka je po divji vožnji v slabih 10minutah pripeljal ekipo, ki je lepo poskrbela zame. Nekaj malega sem pojedel, kolikor sem pač uspel spravit vase. Preoblekel sem se, zamenjal superge, res počaaaaaasi vstal (hitro itak ne bi šlo) in se podal še v naslednjih 50km do cilja. Od tukaj dalje mi je najbolj v spominu ostal zloglasen vzpon na Oprtalj (v cca. 3km smo se dvignili za cca. 400m višincev). Sliši se niti ne tako hudo, vendar je ta vzpon prišel na vrsto na 70km, ko so bile noge že zelo utrujene in glava polna najrazličnejših misli. Zdelo se mi je da ni in ni konec strmine, vmes sem prvič okoli sebe slišal nekakšne šume in korake. Teh seveda ni bilo drugje kot v moji glavi. Po Oprtalju so noge spet stekle in proga je kar minevala do 100km. Zadnjih 10km pa je potekala po neskončnih ravninskih poljih, ki na koncu pripeljejo do Umaga. Tam je bilo potrebno tečt, čeprav sem noge še komaj premikal. Bolelo me je vse, od gležnjev, preko kolen do kolka. V zadnjem delu sem našel družbo slovenke in francoza. Skupaj smo premagovali zadnje kilometre in kmalu se je pojavila tabla “še 500m do cilja”. Takrat so čustva prišla na dan. Vedel sem da mi bo uspelo, pritekla je tudi kakšna solza. Ob 18.07, po 20 urah in 7 minutah sem prečkal ciljno črto!!! Vesel in ponosen, da je prva prava »ultra« za mano. Sledile so čestitke, objemi, poljubi, slikanje in podoživljanje dolge poti. V cilju sem se počutil dobro, bil sem seveda zaspan in utrujen, vendar ne popolnoma izčrpan. Po slabi uri pa je sledil preobrat tudi v počutju, kmalu sem izbruhal vse kar sem uspel med tekmo zaužit in se še ni prebavilo. Pojavil se je še glavobol, krči, pa mrazenje itn. To je bil pač davek, ki sem ga moral plačat za premagano tekmo. In ni mi žal, za nič!
Po 20 urah in 7 minutah prihod skozi cilj. Nepopisno veselje. Foto: Goran Jakuš 
Za ljubitelje statistike.