Za tiste, ki morda še ne veste, kaj označuje kratica K24. Gre za »Koroški hribovski izziv«, pot pa povezuje pet najpomembnejših koroških vrhov – Peco (2125 m), Olševo (1930 m), Raduho (2062 m), Smrekovec (1577 m) in Uršljo goro (1699 m). Pot je dolga cca. 90 km in premaga 5500 višinskih metrov navzgor ter prav toliko tudi navzdol. Kdor uspe pot dokončati v 24 urah, postane član prestižnega kluba K24, v katerem je trenutno vpisanih nekaj več kot 400 »finisherjev«.
Točno 3-je tedni so minili od uspešno zaključenega izziva. Lotil sem se ga tretjič, pred tem sem dvakrat predčasno zaključil. Prvič sem poskusil lani avgusta na uradni tekmi K24, ko je neznosna vročina in slaba psihofizična pripravljenost terjala svoj davek. Drugič pa sem poskusil en mesec pred uspešnim, tretjim poskusom – z dobro družbo Anže Bahč in Grega Štern je šlo do tretjine poti, ko sta me premagala želodec in bruhanje. V soboto, 20.6.2020 pa je uspelo! Načrtoval sem končni čas med 17 in 19 urami. 😉
Kako je vse skupaj potekalo…
V soboto je budilka zazvonila okoli 2.ure. No, saj je tudi ne bi rabil, ker tisto noč nisem spal skoraj nič. Vso opremo, hrano in pijačo sem pripravil že dan prej, tako da sem samo vse skupaj pograbil in po poti pobral še Aneja, ki je bil moj »support team« za ta podvig. Bolj kot sva se bližala proti Koroški, bolj kislo je bilo vreme. Ko sva okoli 4.30 prispela v center Črne na Koroškem, je bilo precej sveže in deževno. Tako vreme mi za tek sicer odgovarja, vendar so me skrbele napovedane nevihte. Precejšen del poti namreč poteka po grebenih, odprtih travnikih, kjer si v primeru nevihte glavni magnet za strele.
Točno ob 5.00 sva se z Anejem v centru Črne na Koroškem poslovila. Mene je pot vodila prvih nekaj kilometrov po asfaltu proti Podpeci, nato pa sem zavil desno v gozd in strma stezica me je pripeljala do Doma pod Peco (1665 m). Pri domu sem nase navlekel debelo goretex jakno, ker je še vedno močno pihalo in deževalo. Megla je bila gosta, videl sem le kak meter ali dva pred sabo in še dobro, da sem pot tukaj poznal. Hitro sem nadaljeval do Kordeževe glave, ki je bil najvišji vrh na poti – 2125 m. Na vrhu je sledila hitra slika za dokaz in že sem se spuščal proti kmetiji Kumer, kjer me je čakal Anej.
Ko sem prispel do kmetije, sem na hitro nekaj pojedel, dolil tekočino in se brez obotavljanja zapodil v makadamske ceste proti Zadnjim Travnikom, od koder je sledil strm vzpon na drug vrh. Vrh Olševe (Govca – 1930 m) sem osvojil brez težav, noge so bile še spočite in kar je bilo najbolj važno, sodelovala sta tudi moj želodec in prebava. Vreme se je v tem času lepo popravilo, pokazali so se tudi prvi sončni žarki. Na vrhu Olševe sem hitro obrnil in se po isti poti vrnil do odcepa ter nadaljeval v smeri kmetije Bukovnik (najvišje ležeča kmetija v Sloveniji).
Na najvišjem vrhu Pece in celotne trase K24 – Kordeževa glava – 2125m. Govca – vrh Olševe – 1930m.
Pri kmetiji Bukovnik na cca. 32 km me je čakal Anej s hladno coca-colo in toplo govejo juho. Vzel sem si 10 min počitka, se preoblekel in jo nato mahnil mimo Koče na Grohatu proti vrhu Raduhe. Odločil sem se za malo daljšo, vendar manj nevarno pot čez Durce. Lahko bi šel tudi po plezalni poti, ki je sicer krajša, vendar je celo noč deževalo, pa tudi moje noge niso bile več tako spočite, tako da sem se je zaradi varnosti izognil. Med vzponom sem že precej trpel, noge so postajale vse težje, korak vse počasnejši, klanec pa vedno bolj strm. Ko sem prišel na greben Raduhe je sledilo še nekaj uživaškega teka do vrha. Na vrhu sem si privoščil banano in 0,5 L coca-cole.
Med spustom proti Koči na Loki pa še enega izmed mnogih 4Endurance gelov in že je šlo lažje. Do sem sem pot poznal, od Koče na Loki, ki se nahaja pod Raduho, do Smrekovca ter naprej pa ne več. Po višinskem profilu sem vedel, da gre do Smrekovca ves čas rahlo gor-dol in da ne bo prehudih vzponov, kar je pomenilo, da je bilo potrebno za dober končni čas od tu naprej veliko teči. Ob koči me je presenetil napis »Smrekovec – 6 ur«. Vedel sem, da toliko ne bom potreboval, a vseeno sta bila glava in telo tukaj že utrujena, tako da to ni bila najboljša vzpodbuda za naprej. Do te točke sem imel v nogah dobrih 40 km z okoli 3000 višinskimi metri. Po cca. 3 urah sem preko vrha Smrekovca (1577 m) prišel do Doma pod Smrekovcem (1375 m) na 56 km.
Tukaj mi je blo že precej toplo, jakno so zamenjali kratki rokavi. Na vrhu Raduhe – 2062m. Smrekovec – 1577m.
Tukaj sta me čakala Anej s hrano in svežimi oblačili ter Ana, ki je z mano odtekla do cilja v Črni. Tukaj je bil v planu daljši postanek za topel obrok, vendar sem se ob ugotovitvi, da sem zelo hiter in da je v igri končni čas pod 16 urami, odločil za kratek 10-minutni postanek in nadaljevanje. Z Ano sva najprej skoraj štartala v napačno smer, na kar me je hitro opozoril moj Suunto. Ko sva bila na pravi poti, sva hitro napredovala. V družbi je bilo lažje. Mimo Andrejevega doma na Semenu sva odtekla proti Križanu, ki se nahaja pod zadnjim vrhom – Uršljo goro. Od Križana se je pot po dolgem času spet postavila resnično pokonci. Ana je spredaj držala lep tempo, jaz pa sem skušal slediti in zraven spuščal nemalo takšnih in drugačnih vzklikov. Ko sem zagledal anteno na vrhu »Urške«, se mi je od srca odvalil velik kamen, ker sem na tej točki vedel, da mi bo uspelo. V nogah sem imel že 72km.
Še zadnji vrh pred spustom v dolino – Uršlja Gora – 1699m.
Od vrha pa je sledilo še 16 km zoprnega spusta mimo Žerjava v Črno na Koroškem. Ta spust je bil zame še najtežji del celotne poti, saj so bile noge že cementne, spet je pričelo deževati, podlaga pa je v prvem delu spusta precej neprijetna (grob makadam, prepreden s koreninami in velikimi kamni). Ure nisem več gledal, ker je v tem trenutku delovala precej anti-motivacijsko. Ko sva odtekla mimo planinske table, ki je do Črne na Koroškem označevala še 2 h 45 min, sem se pričel resno spraševati ali je čas pod 16 urami sploh dosegljiv. A zadnji kilometri po asfaltu ob glavni cesti so v dobri družbi minili hitro in ob 20:28 zvečer sem se dotaknil vodnjaka v centru Črne na Koroškem, kjer sem pred 15 urami in 28 minutami začel svojo pot. Ura je pokazala 86 km s 5500 višinskimi metri. Oblili so me nepopisna sreča, zadovoljstvo, ponos, da mi je uspelo in da sem si uspel še enkrat več dokazat, kaj vse je telo zmožno naredit. Če le glava želi! 😉
Še enkrat hvala Anej Prek in Ana Otoničar za pomoč! Hvala tudi 4Endurance Slovenija za energijo med tekom in za regeneracijo po teku!
Po 15 urah in pol presrečen na cilju.