Dalmacija Ultra Trail ali krajše DUT je obmorska tekaška tekma s prelepimi (in presenetljivo precej tehnično zahtevnimi) traili. Leta 2018 je tekma zajemala 4 preizkušnje – 160km, 103km, 53km in 21km. Cilj vseh preizkušenj je bil v idiličnem dalmatinskem mestecu Omiš, znanim predvsem plezalcem, saj je mesto obdano z ogromno strmimi stenami.
Sam sem takrat tekel na 53km progi z cca. 2300m vzpona. V Omiš sva z Emo prispela že dan pred štartom in popoldan izkoristila za prevzem štartne številke ter počitek ob obali. Ne glede na to, da je tekma postavljena v pozno jesenski termin (konec oktobra) je bilo vreme zares toplo in sončno ter popolnoma primerno za sprehajanje v kratki majici in kratkih hlačah. Zvečer sem pripravil vso opremo, saj nas je organizator zjutraj okoli 7. ure odpeljal proti Makarski, kjer je bil štart 53km trase.
Prevzem štartne številke dan pred tekmo. 
Pogled na štartu na Biokovo. Tja gor gremo!
V Makarski smo vsi nestrpno iskali še zadnji postanek na WC-jih in pogledovali proti strmih vrhovih in stenah Biokova, ki obdaja mesto. Proge nisem poznal, tako da nisem vedel kak teren me čaka. Točno ob 9.oo odštevanje in takoj smo se pognali v precejšen klanec. Do prve okrepčevalne postaje brez palic! Teren je namreč ozek in na štartu nas je bilo skoraj 300, tako da se je organizator odločil, da je na začetku uporaba palic prepovedana. Bi prišle pa še kako prav, no saj nekateri so jih kljub “prepovedi” spretno uporabljali. Sam že kmalu po štartu zaslutim, da danes ne bo šlo vse tako kot sem si zamislil. Zadnji teden pred tekmo sem imel visoko vročino in bolezen mi je pobrala nekaj moči, predvsem pa so mi antibiotiki dodobra pretresli prebavni trakt. Do prve postaje na 8 km priborbam v dobrih 50minutah. Takrat sem bil na takih preizkušnjah še novinec, nisem točno vedel kako in kaj in na okrepčevalnici sem brezglavo v sebe basal vse kar mi je prišlo pod roko in kar mi je pasalo. No kmalu po nadaljevanju pa sem bil skupaj s soncem, ki je iz minute v minute še dodatno oteževal gibanje v strm klanec, kmalu prvič za grmom in z bruhanjem izpraznil jutranji zajtrk ter vso malico iz postaje. In tukaj se je kalvarija začela. Od tega trenutka dalje je šlo počutje in z njim tudi hitrost gibanja samo navzdol. Sledil je najstrmejši vzpon na celotni trasi in ta mi je pobral še zadnje atome energije. Spust je minil z vmesnimi postanki za izpaznitev želodca (beri vode), manjši skupini nam je uspelo dvakrat zaiti iz poti, tako da smo se vračali nazaj in na okrepčevalno postajo v Brelo (27km) sem prišel trdno prepričan, da odstopim, ker enostavno ni ostalo nič v mojem želodcu, sonce pa je vedno bolj “nažigalo”. Po dolgem, 15-minutnem počitku se ob pregovarjanju nekaterih sotekmovalcev, da je najhujše že za nami, vseeno odločim nadaljevati. Od tukaj gre pot nekaj časa ob morju in nato ves čas malo navzgor, malo navzdol. Pojavljali so se mi pogosti krči v mečih in zadnjih stegenskih mišicah, tudi takšni, da sem se za minuto ali dve vsedel, ker enostavno nisem mogel ostati na nogah. Popolnoma normalen odziv telesa, ki že nekaj ur ni dobil drugega kot par kapljic vode in kak kos čokolade. Še nekaj postankov za praznjenje želodca in končno sem iz vrha hriba zagledal cilj. Sledil je še strm spust po stopnicah v center Omiša in po dolgih 8 urah in pol kalvarije prečkal ciljno črto. Kako je šlo vse skupaj navzdol nazorno prikazuje uvrstitev, ko sem od prve postaje do cilja izgubil okoli 50. mest. A to so vse neprecenljive izkušnje, ki te naredijo močnejšega za naslednjič. 🙂
Zgolj trmi in sotekačem se lahko zahvalim, da sem videl ciljno črto in še nekaj ur sem prihajal k sebi, tudi spal sem bolj malo, ker me je vso noč grabilo po nogah in telesu. Danes ko pišem ta prispevek je za mano že nekaj tekem in izkušenj, tako da bo naslednjič, ko se vrnem na DUT zagotovo lažje. Je pa trasa zares lepa, ves čas smo imeli pogled na morje in na sosednja otoka Hvar in Brač. Organizacija je bila dobra, na okrepčevalnih postajah veliko izbire, le na nekaj odsekih je manjkala kakšna zastavica več. Zagotovo se še vrnem, še na katero izmed daljših razdalij.
Končno cilj!!!
Na prvem vzponu, še brez palic. 
Izraz na obrazu razkrije marsikaj, ni bilo lahko. 
Na obali, tik pred ciljem.