29.10.2017. Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli! Bo kar držalo, še danes se živo spomnim vseh lepih, a napornih trenutkov na in ob progi 21. Ljubljanskega maratona.
Za prvih maratonskih 42km je bil plan teči v povprečju med 5:30-5:40min/km, kar bi zneslo za ciljni čas pod 4 urami. Pa je uspelo?! Beri dalje 😉
Bolj intenzivne priprave na oktobrski maraton so se začele junija, torej 4 mesece pred tekmo. V tem času sem se v prvem delu priprav osredotočil predvsem na zadostno nabiranje tekaških kilometrov z daljšimi teki in hojo v hribe. Bolj kot se je bližal oktober, več je bilo tempo tekov – nekaj v načrtovanem tempu za maraton, nekaj v tempu za 10km ali nekaj vmes. V zadnjem delu priprav pa sem se posluževal daljših intervalov (od 1000m navzgor) in intervalov v hrib (krajših, hitrejših in daljših, počasnejših). Nekaj vikendov je bilo rezerviranih za daljše počasnejše teke, najdaljši pa so se končali pri cca. 30-35km. Količina treninga takrat niti ni bila tako visoka – pretekel sem okoli 200km na mesec, kar v povprečju znese 50km/teden. Vendar sem ob tem teku bil veliko časa na nogah, vodil sem tekaške treninge za odrasle, veliko pa sem bil aktiven tudi na Fakulteti za šport.
Dan D se je hitro bližal. Zadnja dva tedna sem količino treninga zmanjšal, da se je imelo telo čas spočit. Par dni pred tekmo sem se s prijateljem Lukom dogovoril, da se mi v drugi polovici maratona pridruži in tako 21km odtečema skupaj, kar bo zame lažje predvsem iz psihološkega vidika.
In tako sem v nedeljo, 29.10.2017 ob 10:30 štartal svojemu prvemu maratonskemu cilju naproti. Poskušal sem se čim bolj držati načrtovanega tempa, a vendar sta mi množica tekačev in navijačev dali krila in sem začel malo hitreje kot sem načrtoval. Pa je kr šlo. Okoli tempa 5:00min/km sem se držal. Prvih 21km je hitro in brez težav minilo, kot dogovorjeno se mi je pridružil še Luka in skupaj sva nadaljevala v drugo polovico. Do 27km je šlo še v tempu okoli 5:00min/km, potem pa sem kar naenkrat naletel na t.i. “maratonski zid”. Noge so v koraku ali dveh spremenile stanje in se odločile, da imajo počasi vsega dovolj. Tempo je padel najprej na 5:30, nato pa za nekaj kilometrov tudi nad 6:00min/km. Takrat je bilo res težko. Luka me je ves čas spodbujal in poskušal je ohranjati tempo. Če ne bi bilo njega, bi najvrjetneje v tistem delu tekel še počasneje. Na srečo je zadnje kilometre, ob zavoju na Dunajsko cesto, telo spet oživelo. K temu so pripomogli glasni navijači ob progi in nekaj znanih obrazov, ki so telesu in predvsem glavi dali prepotrebno spodbudo. Ko sem tekel mimo Bavarskega dvora, sem v daljavi že videl obrise tekačev, ki so bili tik pred ciljem. Mene pa je pred tem čakal še zavit krog po ljubljanskih ulicah, ki se kar ni in ni hotel končati. Naenkrat pa sem se zavedal, da tečem zadnje metre in po 3 urah in 45 minutah sem končal svoj prvi maraton.
