19.10.2014. Grossglockner ali Veliki Klek je 3798m visoka gora, ki se dviga v pogorju Visokih Tur. Je najvišja gora v Avstriji. Obdana je z mnogimi ledeniki, eden izmed njih je Pasterze oz. Pastirica. Z dolžino 8,4km je najdaljši ledenik vzhodnih Alp. Nad njim se vije visokogorska alpska cesta, ki vas pripelje na 2572m in vam ponudi lepe poglede na ledenik, vrh in okoliško pokrajino. Sam vrh Velikega Kleka pa je razmeroma težko osvojljiv in je dostopen le gornikom s primernimi izkušnjami ter opremo.
Mi smo pot pričeli na drugi strani Velikega Kleka, v vasici Kals na 1920m. S hojo smo začeli v popoldevu, cilj prvega dne pa je bila koča Stüdlhütte na 2802 m. Do nje vodi nezahtevna muljatera. Pot nas je najprej peljala mimo koče Lucnerrhute (2241 m), nato pa se je strmo vzpela. Po približno dveh urah in pol zmerne hoje smo dosegli dnevni cilj. V koči smo se namestili v sobe, spili pivo, pojedli večerjo in uživali v lepih pogledih ob sončnem zahodu.
Malo pod kočo Stüdlhütte (2802 m). Pogled na prehojeno dolino. 
Ekipa pri koči. Foto: Silvo Babič.
Po kratki noči smo z vzponom pričeli okoli 2:30. Že na koči smo si nadeli popolno zimsko opremo (čelada, cepin, dereze) in se navezali na vrv. Sledilo je namreč prečenje ledenika Ködnitzkees. Prečenje ledenika mora biti vedno skrajno previdno, predvsem zaradi ledeniških razpok in globeli. V temi je bilo vse skupaj še težje. Ko smo ledenik uspešno premagali, je sledil še vzpon po zavarovani poti z jeklenico do koče Erherzog-Johann hütte na 3451 m. Na tej točki se je noč počasi prevesila v dan in bili smo priča zame enemu najlepših sončnih vzhodov.
Ko smo prispeli do koče je bila ša tema… 
…kmalu pa so se odprli spektakularni razgledi ob sončnem vzhodu. Foto: Silvo Babič.
Nas pa je čakal še najtežji del poti od koče do vrha. Zasnežena pot se je najprej strmo vzpela proti glocknerskemu grebenu. Na njemu so nameščene približno meter visoke palice, ki služijo hitremu varovanju z vrvjo. Greben nas je najprej pripeljal do Kleinglockner-ja, nato pa smo se spustili v globoko škrbino Glocknerscharte. Od tam pa je sledil še zadnji, strm skalni vzpon (I-II. stopnje), preko katerega samo priplezali na vrh.
Sledilo je slikanje in objemi ter čestitke ob uspešnem vzponu. Potrebno pa se je bilo še varno vrniti v dolino. Sestopali smo po isti poti. Predvsem ob srečevanju z drugimi navezami, je bilo potrebno pazit, da se nismo zapletli z vrvmi, na že tako izpostavljenem grebenu. Na srečo je bil spust hitro za nami in že smo hiteli proti dolini in zasluženem pivu! 😉
Izpostavljen greben proti vrhu. Foto: Silvo Babič. 
3798m osvojenih! 🙂 Foto: Silvo Babič.