2015. Gran Paradiso (4061m) je najvišji vrh Grajiških Alp, ki ležijo v skrajnem severozahodu Italije. Nudi prvovrstno izkušnjo ledeniškega sveta Alp in ogromno neokrnjenih terenov za turno smuko.
Pot smo pričeli v majhni vasici Pont (1950m), s katero se konča slikovita dolina Valsaverenche. Dolina se nahaja v bolj znani dolini Aosta, ki se vije vse do Francije oz. do tunela pod najvišjo goro EU – Mont Blanca.
Prvi dan nas je čakalo približno dve uri in pol vzpona do koče Vittorio Emannuele na 2735m, kjer smo prespali. Nekateri so se na pot podali s turnimi smučmi, ostali pa peš. Ker sam takrat še nisem turno smučal, sem bil eden izmed “pešcev”, torej eden tistih, ki smo se v globokem snegu ponekod precej “matrali”. V koči je sledila večerja, kramljanje in odhod v sobe ter spanec. Naslednji dan nas je čakal dolg dan. V enem dnevu smo morali namreč opraviti z vzponom na vrh (cca. 6 ur) in nato še spustom v dolino do kombija (cca. 7 ur). Napovedano pa je bilo lepo vreme, s soncem in brez oblakov, kar je obetalo izjemne poglede na sosednji Mont Blanc (4810m), pogorje Monte Rose (4634m), Matterhorn (4478m) in ostale okoliške vrhove.
Na začetku poti nas je prijazno pozdravila lisica, ki je bila vajena ljudi oz. družbe 🙂 Foto: Simon Špur 
Tik pod kočo Vitorio Emannuele (2735m), kjer smo prespali. Foto: Simon Špur.
Zgodnja budilka me je zbudila iz bolj rahlega spanca, saj sem bil v polnem pričakovanju vzpona. Kratek zajtrk in že smo bili na poti po dokaj nezahtevnem ledeniku proti vršnim piramidam. Med potjo so se odpirali vedno lepši razgledi na vse strani. Sneg je bil v času vzpona po večini poti še rahlo pomrznjen in lepo utrjen, tako da hoja brez smuči ni bila težavna. Proti vrhu smo si nadeli dereze in v roke namesto palic vzeli cepine ter se navezali v ledeniške naveze po štiri. Po previdnem prečenju izpostavljene prečke malo pod vrhom smo kmalu stali na vrhu, ob Marijinem kipu.
Pogled iz vrha proti prehojeni poti. Foto: Simon Špur 
Naveza na vrhu.
Sledil je spust, ki si ga bom zapomnil za vse življenje. Smučarji so elegantno odšvigali proti koči in naprej proti dolini. “Pešci” pa smo pričeli kalvarijo po globokem snegu, ki se je iz ure v uro bolj odtajal in ugrezal. Ponekod se je ugrezalo tudi do bokov! Sonce je pripekalo in ob rahli utrujenosti sem že na vrhu čutil glavobol in slabost zaradi višine. Po nekaj urah prebijanja skozi sneg smo le prišli do koče. S padcem nadmorske višine in okrepčilom v koči, je tudi glavobol minil. Sledil je še hiter spust do doline in dolga, skoraj 10 urna vožnja nazaj proti Sloveniji.
Razgledi na najvišje vrhove Alp. Izjemno! Foto: Simon Špur.