21.6.2018. Na Triglavu sem bil že večkrat. Dolgo časa pa sem si želel na vrhu pričakat sončni vzhod. In ko se je ponudila priložnost, sem šel 🙂
Bil je četrtek in na nebu je bilo lepo ter jasno, brez oblaka. Tako sva se s prijateljico dogovorila, da greva zvečer proti Kredarici in zjutraj na vrh, pričakat sončni vzhod. Po službi sem se odpravil in okoli 22. ure me je Anja pobrala na Jesenicah. Odpeljala sva se proti dolini Krme, do parkirišča nad Kovinarsko kočo, kjer sva parkirala (930m).
Okoli 23. ure sva pričela z vzponom. Prvi del poti iz Krme ob vzponu ponavadi mine hitro. Ob vračanju nazaj, pa je to ena izmed poti, ki se meni osebno vedno nenormalno vleče. Vreme je bilo že zelo poletno, hitro sva napredovala, tako da sva bila ob 2:30 že pri Triglavskem domu na Kredarici na 2515m. Ker sva vedela, da do vrha potrebujeva slabo uro in je bil sončni vzhod napovedan za 5:15, sva se odločila, da še kakšno uro počakava. Zelo je pihalo, zato sva zavetje poiskala v koči. Kočo so takrat prenavljali in je bila polna krame in nereda. Zgledalo je kot v kakšni grozljivki – klopi in mize prevrnjene, gradbeni material povsod, vse prašno. Vseeno sva našla klop v kotu, kamor sva se namestila, ogrnila v deko in poskusila zaspati za minuto ali dve. Naenkrat pa sva zaslišala ropot in pred sabo, v temi zagledala še eno moško pojavo. Vsi smo se na smrt prestrašili, ker nihče ni pričakoval še koga tu zgoraj. Bil je Zoran, fotograf, ki je bil na vrh Triglava namenjen poslikat sončni vzhod. Skupaj smo se kmalu odpravili in okoli 5. ure smo že stali na vrhu. Že ob zadnjem vzponu se je pričelo svitati in na vrhu smo bili priča res lepemu sončnemu vzhodu.
